2 Chronicles 20

20. Poglavje

1In zgodi se potem, da pridejo sinovi Moabovi in sinovi Amonovi in ž njimi nekateri iz Meunimov bojevat se zoper Josafata. 2Pridejo pa in sporoče Josafatu, rekoč: Prihaja velika množica zoper tebe z one strani morja, od Sirije; in glej, že so v Hazazon-tamarju (to je Engedi). 3In Josafat se zboji in obrne obraz, da bi iskal Gospoda, in razglasi post po vsem Judovem. 4In Juda se zbere, da išče pomoči od Gospoda; prav iz vseh mest Judovih so prišli iskat Gospoda. 5In Josafat se postavi v zboru Judovem in Jeruzalemcev, v hiši Gospodovi pred novim dvoriščem, 6in reče: O Gospod, Bog očetov naših, nisi li Bog v nebesih? in nisi li ti vladar vsem kraljestvom narodov? in v roki tvoji je krepkost in moč, da se ti ne more nihče ustavljati. 7Nisi li ti, o Bog naš, pregnal prebivalcev te dežele pred ljudstvom svojim Izraelom ter si jo dal semenu Abrahama, prijatelja svojega, na vekomaj? 8In prebivali so v njej in zgradili ti v njej svetišče za ime tvoje in dejali: 9Ako pride nad nas nesreča, meč, sodba, ali kuga, ali lakota, postavimo se pred to hišo in pred teboj (kajti v tej hiši je ime tvoje) in bomo vpili k tebi v stiski svoji, in ti boš slišal in pomagal. 10In sedaj, glej, sinovi Amonovi in Moabovi in s Seirske gore, med katere nisi dovolil iti Izraelu, ko so šli iz dežele Egiptovske, temuč izognili so se jim ter jih niso pokončali: 11glej, oni nam to povračajo s tem, da so prišli nas podit iz tvoje posesti, ki si jo nam dal v last. 12O Bog naš, jih li ne boš sodil? Zakaj v nas ni moči proti temu velikemu krdelu, ki gre semkaj zoper nas; mi ne vemo, kaj storiti, temuč oči naše gledajo po tebi. 13In ves Juda je stal pred Gospodom z otročiči svojimi, s svojimi ženami in sinovi. 14Tedaj pride, sredi zbora, na Jahaziela, sina Zeharija, sinu Benaja, sinu Jegiela, sinu Matanija, levita, iz sinov Asafovih, duh Gospodov, 15in reče: Poslušajte mene, ves Juda in prebivalci v Jeruzalemu in ti, kralj Josafat! Tako vam pravi Gospod: Ne bojte se, ne plašite se spričo te velike množice, zakaj boj ni vaš, ampak Božji. 16Jutri pojdite doli proti njim; glejte, gredo sem gori po klancu Zizu, in zalotite jih ob koncu doline, pred Jeruelsko puščavo. 17Vam se ni treba bojevati v tej bitki: razpostavite se in tiho stojte ter glejte rešenje Gospodovo pri sebi, Juda in Jeruzalem! Ne bojte se, ne plašite se; jutri pojdite ven proti njim, Gospod je z vami! 18Nato se Josafat pripogne z obrazom do tal, in ves Juda in prebivalci jeruzalemski padejo pred Gospodom in molijo Gospoda. 19Leviti pa izmed sinov Kahatovih in sinov Korahovih vstanejo hvalit Gospoda, Boga Izraelovega, s silno velikim glasom. 20In zjutraj zgodaj vstanejo in gredo ven proti Tekojski puščavi. In ko odhajajo, stoji Josafat in govori: Poslušajte me, Juda in vsi prebivalci jeruzalemski! Verujte v Gospoda, svojega Boga, in varni bodete, verujte prorokom njegovim, in srečo boste imeli! 21In ko se je posvetoval z ljudstvom, postavi pevce, da naj pojo Gospodu in ga hvalijo v diki svetosti, gredoč pred oboroženci in govoreč: Hvalite Gospoda, ker vekomaj traja milost njegova! 22In ko so začeli peti in hvaliti, je Gospod storil, da je šla zaseda zoper sinove Amonove in Moabove in tiste s Seirske gore, ki so bili prišli proti Judi; in bili so poraženi. 23Kajti sinovi Amonovi in Moabovi so se vzdignili zoper prebivalce na Seirski gori, da bi jih docela pokončali in zatrli. In ko so storili konec prebivalcem Seira, pomagali so drug drugemu uničiti sebe. 24Ko pa pridejo Judovi k stražnemu stolpu ob puščavi, so se ozrli po množici, in glej, tu so ležala mrtva trupla po zemlji, nihče ni ubežal. 25In ko pride Josafat in ljudstvo njegovo pobirat plen, so ga našli veliko množino pri njih, blaga in obleke in dragocenega orodja, in so toliko zase naplenili, da niso mogli nesti. In tri dni so pobirali plen, ker ga je toliko bilo. 26In četrti dan so se zbrali v Dolini zahvale; ondi so namreč hvalili Gospoda, zato so imenovali ta kraj Dolino zahvale do današnjega dne. 27Potem so se obrnili, vsi možje Judovi in jeruzalemski in njim na čelu Josafat, da se vrnejo v Jeruzalem z veseljem; zakaj Gospod jih je razveselil nad njih sovražniki. 28In dospejo v Jeruzalem in stopijo v hišo Gospodovo s psalmovimi strunami in harfami in trobentami. 29In strah Božji je obšel vsa kraljestva po deželah, ko so slišali, da se je Gospod bojeval zoper sovražnike Izraelove. 30In kraljevina Josafatova je uživala mir, kajti Bog njegov mu je dal pokoj z vseh strani. 31Josafat je torej kraljeval nad Judo; petintrideset let je bil star, ko je zakraljeval, in vladal je petindvajset let v Jeruzalemu. In materi njegovi je bilo ime Azuba, hči Silhijeva. 32In hodil je po poti Asa, očeta svojega, ni se ganil od nje in je delal, kar je bilo prav v očeh Gospodovih. 33Toda višave niso bile odpravljene, ljudstvo tudi še ni obrnilo srca svojega k Bogu očetov svojih. 34Druge zgodbe Josafatove pa, prve in poslednje, glej, zapisane so v zgodovini Jehuja, sina Hananovega, ki je sprejeta v knjigo kraljev Izraelovih. 35A potem se je združil Josafat, kralj Judov, z Ahazijem, kraljem Izraelovim; ta je ravnal brezbožno. 36Združil se je pa ž njim, da napravita ladje, ki bi vozile v Tarsis; in zgradila sta ladje v Ezion-geberju. 37Tedaj je prorokoval Eliezer, sin Dodavahov iz Marese, zoper Josafata, govoreč: Ker si se združil z Ahazijem, je razbil Gospod dela tvoja. In razbile so se ladje, da se niso mogli peljati v Tarsis.